Benji, majhen kratek svinčnik, še nikoli ni narisal nobene črte. Ko mu mali ankilozaver Tully prinese prazen zemljevid iz lista, Benjijeva prva čačka razkrije skrito pot mimo vročih blatnih luž do Tullyjevega izgubljenega gnezda.
Start this story for free.
Read and listen to the opening of the story. Continue with the Family plan to finish the book. Reading uses no story credits.
V Praprotni dolini, kjer so blatne luže brbotale blip, blop, BLUP, je živel Benji, majhen rumen svinčnik. Konico je imel ošiljeno. Ves se je svetil. Še nikoli ni narisal niti ene same črte.
»Moja prva črta mora biti nekaj pomembnega,« je rekel Benji.
In je čakal. In čakal.
V Praprotni dolini, kjer so blatne luže brbotale blip, blop, BLUP, je živel Benji, majhen rumen svinčnik. Konico je imel ošiljeno. Ves se je svetil. Še nikoli ni narisal niti ene same črte.
»Moja prva črta mora biti nekaj pomembnega,« je rekel Benji.
In je čakal. In čakal.
Page 202
Potem je nekega soparnega jutra skozi praprot pritekel Tully. Tully je bil mali ankilozaver, okrogel kot skala, s hrbtom, ki je bil raven in gladek kot miza. V gobčku mu je plapolal velik bled list.
»Benji!« je zasopel Tully. »Ne najdem svojega gnezda!«
Potem je nekega soparnega jutra skozi praprot pritekel Tully. Tully je bil mali ankilozaver, okrogel kot skala, s hrbtom, ki je bil raven in gladek kot miza. V gobčku mu je plapolal velik bled list.
»Benji!« je zasopel Tully. »Ne najdem svojega gnezda!«
Page 303
Tully je spustil list na grbasto skalo. »Ta zemljevid mi je dala mama, ko sem se izlegel. Rekla je, da me bo vedno pripeljal domov. Ampak predaleč sem lovil kačjega pastirja in poglej. Prazen je!«
Benji se je sklonil čisto blizu. Nobene črte. Nobene puščice. Samo droben znak v kotu, v obliki tačke s tremi prsti.
Tully je spustil list na grbasto skalo. »Ta zemljevid mi je dala mama, ko sem se izlegel. Rekla je, da me bo vedno pripeljal domov. Ampak predaleč sem lovil kačjega pastirja in poglej. Prazen je!«
Benji se je sklonil čisto blizu. Nobene črte. Nobene puščice. Samo droben znak v kotu, v obliki tačke s tremi prsti.
Page 404
List sta dvignila proti soncu. Zasvetil je zeleno, kot majhno okno.
Nekaj se je premikalo po njem!
»Pot!« je vzkliknil Tully.
Bil je hrošč, ki se je sprehajal po hrbtni strani lista.
(Hrošč ni bil pot. Hrošč je bil samo hrošč.)
List sta dvignila proti soncu. Zasvetil je zeleno, kot majhno okno.
Nekaj se je premikalo po njem!
»Pot!« je vzkliknil Tully.
Bil je hrošč, ki se je sprehajal po hrbtni strani lista.
(Hrošč ni bil pot. Hrošč je bil samo hrošč.)
Page 505
Potem sta list držala nad toplo blatno lužo, da bi videla, ali bo pomagala para.
Blip. Blop. BLUP!
Mehurček je počil in Tullyju posejal smrček z blatnimi pikicami. List je ostal prazen. Okoli njiju pa se je dvigala vse gostejša para, dokler ni bil vsak kupček v Praprotni dolini videti čisto enak.
Potem sta list držala nad toplo blatno lužo, da bi videla, ali bo pomagala para.
Blip. Blop. BLUP!
Mehurček je počil in Tullyju posejal smrček z blatnimi pikicami. List je ostal prazen. Okoli njiju pa se je dvigala vse gostejša para, dokler ni bil vsak kupček v Praprotni dolini videti čisto enak.
Page 606
Tully se je – tump – mehko usedel in z eno nogo pritisnil na list.
»Še na otip je kot mama,« je smrknil Tully. »Ves raskav.«
Benji je zamežikal. Raskav?
Sklonil se je in se lista dotaknil s svojo ošiljeno, še nikoli uporabljeno konico.
Tully se je – tump – mehko usedel in z eno nogo pritisnil na list.
»Še na otip je kot mama,« je smrknil Tully. »Ves raskav.«
Benji je zamežikal. Raskav?
Sklonil se je in se lista dotaknil s svojo ošiljeno, še nikoli uporabljeno konico.