Tiha zvezdna postaja je bila zasidrana na robu lune, ki posluša, obdana z valovitimi sipinami srebrnega prahu. Luka si je zapel srebrno raziskovalno jakno in srce mu je v prsih nestrpno bobnalo kot majhen boben. Danes je prvič zares šel na obhod okoli postaje. Ob njem je že klopotala Nova, mali rover, s kovinskimi kolesi. Naloga je bila jasna: pregledati zunanje grebene in se vrniti, preden vzide Zemlja. Luka je bil čisto pripravljen, da kar steče.
Tiha zvezdna postaja je bila zasidrana na robu lune, ki posluša, obdana z valovitimi sipinami srebrnega prahu. Luka si je zapel srebrno raziskovalno jakno in srce mu je v prsih nestrpno bobnalo kot majhen boben. Danes je prvič zares šel na obhod okoli postaje. Ob njem je že klopotala Nova, mali rover, s kovinskimi kolesi. Naloga je bila jasna: pregledati zunanje grebene in se vrniti, preden vzide Zemlja. Luka je bil čisto pripravljen, da kar steče.
Page 202
Z nadzorne mize na postaji se je oglasil tih, nujen zvonček. Nekdo je blizu nazobčanih severnih grebenov izgubil zvezdni zemljevid in na zaslonu je utripal šibek signal. »Hitro ga bom našel,« je rekel Luka in zgrabil nahrbtnik z zalogami. Ni počakal, da bi Nova počasi in skrbno nastavila svoja tipala. Kar planil je skozi težka vrata postaje in v šibki težnosti odskakljal stran, za njim pa so se dvigali veliki oblaki zvezdnega prahu.
Z nadzorne mize na postaji se je oglasil tih, nujen zvonček. Nekdo je blizu nazobčanih severnih grebenov izgubil zvezdni zemljevid in na zaslonu je utripal šibek signal. »Hitro ga bom našel,« je rekel Luka in zgrabil nahrbtnik z zalogami. Ni počakal, da bi Nova počasi in skrbno nastavila svoja tipala. Kar planil je skozi težka vrata postaje in v šibki težnosti odskakljal stran, za njim pa so se dvigali veliki oblaki zvezdnega prahu.
Page 303
Luka je preskakoval majhne kraterje in drsel po prašnih pobočjih. Oči je ves čas upiral v daljno obzorje in iskal kovinski lesk škatle z zemljevidom. Toda luna je bila ogromna in povsod enako siva, vsaka čudna skala pa je metala dolgo senco, ki ga je zmedla. »Kje neki je?« je zamrmral in namrščeno pogledal kompas na zapestju. Tekel je veliko prehitro, da bi opazil zaplate svetlečega modrega mahu pod svojimi škornji.
Luka je preskakoval majhne kraterje in drsel po prašnih pobočjih. Oči je ves čas upiral v daljno obzorje in iskal kovinski lesk škatle z zemljevidom. Toda luna je bila ogromna in povsod enako siva, vsaka čudna skala pa je metala dolgo senco, ki ga je zmedla. »Kje neki je?« je zamrmral in namrščeno pogledal kompas na zapestju. Tekel je veliko prehitro, da bi opazil zaplate svetlečega modrega mahu pod svojimi škornji.
Page 404
Končno je do njega pripeljala tudi Nova. Njene majhne sončne plošče so bile prašne, glavno anteno pa je dvignila visoko. Tiho in enakomerno je zabrnela in se čisto ustavila. Luna, ki posluša, je imela skrivnostno, starodavno pravilo: zvoke izgubljenih stvari je ponovila samo tistemu, ki je popolnoma pri miru. Toda Luka je bil preveč nemiren, da bi čakal. Nestrpno je topotal s škornjem. »Daj no, Nova. Če ga hočeva najti, morava naprej.«
Končno je do njega pripeljala tudi Nova. Njene majhne sončne plošče so bile prašne, glavno anteno pa je dvignila visoko. Tiho in enakomerno je zabrnela in se čisto ustavila. Luna, ki posluša, je imela skrivnostno, starodavno pravilo: zvoke izgubljenih stvari je ponovila samo tistemu, ki je popolnoma pri miru. Toda Luka je bil preveč nemiren, da bi čakal. Nestrpno je topotal s škornjem. »Daj no, Nova. Če ga hočeva najti, morava naprej.«