Callie si je že od zajtrka želela nositi svetilko. Vadila je hojo s polno skodelico kakava. Prosila je kar štirikrat. Ko pa je sonce zašlo nad Kampom sedem, je dedek Abe svetilko dal bratrancu Devu.
Opening the collection...
Opening the collection...
In the Family plan
Slovenian (Slovenia) · Ages 6-8 · 16 pages
Also in: English, German, Spanish, French
Callie kar kipi od jeze, ker sme bratranec Dev na nočnem pohodu nositi svetilko. Ko z dedkom Abejem počasi hodi na koncu vrste, odkrije nebo, polno zvezd, ki jih Dev ne vidi. Ve pa, kako jih lahko deli z njim.
Read and listen to the opening of the story. Continue with the Family plan to finish the book. Reading uses no story credits.
Read the opening pagesSee Family planAlready on the Family plan? Sign in to read it all
Callie si je že od zajtrka želela nositi svetilko. Vadila je hojo s polno skodelico kakava. Prosila je kar štirikrat. Ko pa je sonce zašlo nad Kampom sedem, je dedek Abe svetilko dal bratrancu Devu.
Dedek Abe je Devu pokazal gumbek ob strani. Zavrtiš ga navzgor in plamen je večji. Zavrtiš ga navzdol in je manjši. Dev ga je zavrtel do konca navzgor. Svetilko je dvignil visoko kot pokal. Callie je prekrižala roke. Tako hudo se je mrščila, da je imela nad sabo kar svoje vreme.
Pot do Razgledne skale je bila mehka od borovih iglic. Dev je pohitel naprej in njegov zlati krog svetlobe je poskakoval med drevesi. Dedek Abe je hodil počasi. Dedek Abe je povsod hodil počasi. Ustavil se je, da je povohal bore. Ustavil se je, da si je zavezal čevelj. Callie je topotala za njim. Hrst, hrst, hrst.
Daleč spredaj je bil Devov zlati sij vse manjši in manjši. »Vse bova zamudila,« je zagodrnjala Callie. Dedek Abe se je usedel na štor. »Daj očem minutko,« je rekel. »Zakaj?« »Da tema ne bo več tako temna.«
Callie se je usedla na drugi konec štora in se še kar mrščila. Štela je do šestdeset. Nič. Še enkrat je štela do šestdeset. Črnina med vejami je postala siva, potem pa temnomodra. Nato se je prikazala ena bela pikica. Pa še ena. Potem pa toliko, da se je Callie pozabila mrščiti.
Vse nebo je bilo polno. Zvezde so ležale nad krošnjami kot raztresen sladkor. Nekatere so močno žarele. Nekatere so bile tako šibke, kot da šepetajo. »Oh,« je rekla Callie. To je bila edina beseda, ki je bila dovolj velika.