Sramežljivega miška Emmetta na spolzkem mostu ujame poletna nevihta, a se mišek vseeno ustavi in pred dežjem zaščiti premočeno malo veščo. S pomočjo prijateljice Heidi, ki ima lepljive nožice, odkrije, kje je mah v resnici varen.
Start this story for free.
Read and listen to the opening of the story. Continue with the Family plan to finish the book. Reading uses no story credits.
Most svetlečega mahu se je z dolgim kamnitim hrbtom raztezal čez Vrbov potok, na sredini pa je stal debel kamnit steber. Mah na njem je mehko zlato žarel, kakor rahlo prižgana svetilka. Mišek Emmett in močeradka Heidi sta ravno stopila na prvo desko, ko je začelo deževati. Kap. Kap. Potem pa sto kapljic naenkrat. Heidi je z nasmehom pogledala v oblake. Emmett si je tesneje ovil svetli šal in v žepu poiskal kamenček.
Dež na mostu
Most svetlečega mahu se je z dolgim kamnitim hrbtom raztezal čez Vrbov potok, na sredini pa je stal debel kamnit steber. Mah na njem je mehko zlato žarel, kakor rahlo prižgana svetilka. Mišek Emmett in močeradka Heidi sta ravno stopila na prvo desko, ko je začelo deževati. Kap. Kap. Potem pa sto kapljic naenkrat. Heidi je z nasmehom pogledala v oblake. Emmett si je tesneje ovil svetli šal in v žepu poiskal kamenček.
Page 202
»Drobni koraki, trden kamen,« je zašepetal Emmett in stisnil gladki sivi kamenček, ki mu ga je dal dedek. Njegova luknjica je bila na drugi strani Vrbovega potoka, pod koreninami velike bukve. Skoraj je že zavohal deteljino juho. Samo čez most je moral. Toda v dežju se je vsaka deska svetlikala in vsaka svetlikajoča se deska je bila videti spolzka. En droben korak. Pa še en.
Dom je na drugi strani
»Drobni koraki, trden kamen,« je zašepetal Emmett in stisnil gladki sivi kamenček, ki mu ga je dal dedek. Njegova luknjica je bila na drugi strani Vrbovega potoka, pod koreninami velike bukve. Skoraj je že zavohal deteljino juho. Samo čez most je moral. Toda v dežju se je vsaka deska svetlikala in vsaka svetlikajoča se deska je bila videti spolzka. En droben korak. Pa še en.
Page 303
Po mostu so svetlo žarele lise mahu. Emmett je bil prepričan, da so bleščeči deli najbolj spolzki, zato je stopal samo po temnem lesu med njimi. Švist! Noga mu je zdrsnila. Zgrabil se je za ograjo in se držal, srce pa mu je razbijalo. Heidi se je trdno prilepila zraven njega in na široko razprla rožnate prstke. Emmett ni mogel premakniti nog naprej. Pa tudi nazaj ne.
Temno ali svetlo?
Po mostu so svetlo žarele lise mahu. Emmett je bil prepričan, da so bleščeči deli najbolj spolzki, zato je stopal samo po temnem lesu med njimi. Švist! Noga mu je zdrsnila. Zgrabil se je za ograjo in se držal, srce pa mu je razbijalo. Heidi se je trdno prilepila zraven njega in na široko razprla rožnate prstke. Emmett ni mogel premakniti nog naprej. Pa tudi nazaj ne.
Page 404
Tedaj jo je Emmett zagledal. Na ograji, tik ob njegovi tački, se je držala majhna rjava vešča. Njena krila so bila ploska in temna od dežja. Vsakič, ko jo je zadela kaplja, je zadrhtela. »Ko ima mokra krila, ne more leteti,« je zašepetala Heidi. Vešča se je poskušala dvigniti. Krila so se ji zlepila in spet je omahnila nazaj.
Nekdo manjši
Tedaj jo je Emmett zagledal. Na ograji, tik ob njegovi tački, se je držala majhna rjava vešča. Njena krila so bila ploska in temna od dežja. Vsakič, ko jo je zadela kaplja, je zadrhtela. »Ko ima mokra krila, ne more leteti,« je zašepetala Heidi. Vešča se je poskušala dvigniti. Krila so se ji zlepila in spet je omahnila nazaj.