Po nevihti pasavec Theo v strugi potoka pod Kanjonskim hribom išče stopinje dinozavrov. S pomočjo Junie in njenega dobrega nosa najde sled luž, ki se spominjajo, kdo je nekoč hodil tam, a samo, dokler voda miruje.
Start this story for free.
Read and listen to the opening of the story. Continue with the Family plan to finish the book. Reading uses no story credits.
Nevihta se je odvalila s Kanjonskega hriba in pustila strugo potoka umito in bleščečo. Raven siv kamen se je raztezal kot velikanska tabla, posejan z lužami, v katerih se je zrcalilo oranžno večerno nebo.
Pasavec Theo je pricapljal ven s čopičem za izkopavanje v tački. V torbi mu je klopotal njegov najboljši fosil, kamnita spiralna školjka.
»Dež vse lepo opere,« je rekel. »Nocoj bom našel stopinjo dinozavra.«
Po nevihti
Nevihta se je odvalila s Kanjonskega hriba in pustila strugo potoka umito in bleščečo. Raven siv kamen se je raztezal kot velikanska tabla, posejan z lužami, v katerih se je zrcalilo oranžno večerno nebo.
Pasavec Theo je pricapljal ven s čopičem za izkopavanje v tački. V torbi mu je klopotal njegov najboljši fosil, kamnita spiralna školjka.
»Dež vse lepo opere,« je rekel. »Nocoj bom našel stopinjo dinozavra.«
Page 202
Theo je pometal po sredini struge. Švrk, švrk, švrk. Našel je razpoke. Našel je vejico. Našel je hrošča, ki ni hotel, da bi ga kdo našel.
Krtica Junie je pomolila nos iz razpoke in povohala. »Theo, kamen tam pri vrbah ima drugačen vonj. Starejši.«
»Dinozavri so bili ogromni,« je rekel Theo in pometal še hitreje. »Njihove sledi so lahko kjer koli. Najbrž kar tukaj.«
Švrk, švrk, švrk
Theo je pometal po sredini struge. Švrk, švrk, švrk. Našel je razpoke. Našel je vejico. Našel je hrošča, ki ni hotel, da bi ga kdo našel.
Krtica Junie je pomolila nos iz razpoke in povohala. »Theo, kamen tam pri vrbah ima drugačen vonj. Starejši.«
»Dinozavri so bili ogromni,« je rekel Theo in pometal še hitreje. »Njihove sledi so lahko kjer koli. Najbrž kar tukaj.«
Page 303
Toda tukaj je bil samo kamen. Tudi tule in tamle.
Sonce je zdrsnilo niže. Luže so se začele krčiti ob robovih. Theo je sedel na skalo, ki je bila videti kot kost, in si položil čopič na kolena.
»Nevihta jih je odplaknila,« je rekel. »Vse sledi so izginile.«
Junie ga je z rožnato tačko potrepljala po oklepu in spet povohala zrak, zelo vljudno, proti vrbam.
Samo kamen
Toda tukaj je bil samo kamen. Tudi tule in tamle.
Sonce je zdrsnilo niže. Luže so se začele krčiti ob robovih. Theo je sedel na skalo, ki je bila videti kot kost, in si položil čopič na kolena.
»Nevihta jih je odplaknila,« je rekel. »Vse sledi so izginile.«
Junie ga je z rožnato tačko potrepljala po oklepu in spet povohala zrak, zelo vljudno, proti vrbam.
Page 404
Theo je zaprl oči. Predstavljal si je dinozavra, visokega kot bor na Kanjonskem hribu, z dolgim, zibajočim se vratom in nogami, okroglimi kot sodi za deževnico. Dolg vroč dan. Suho grlo.
»Junie,« je počasi rekel, »kam bi šel žejen dinozaver?«
»K vodi,« je rekla Junie.
Theo je odprl oči. Potok je bil zdaj plitev. Toda zgoraj pri vrbah je bil kamen valovit kot pesek pod plitvim potočkom. Star breg.
Žejen dinozaver
Theo je zaprl oči. Predstavljal si je dinozavra, visokega kot bor na Kanjonskem hribu, z dolgim, zibajočim se vratom in nogami, okroglimi kot sodi za deževnico. Dolg vroč dan. Suho grlo.
»Junie,« je počasi rekel, »kam bi šel žejen dinozaver?«
»K vodi,« je rekla Junie.
Theo je odprl oči. Potok je bil zdaj plitev. Toda zgoraj pri vrbah je bil kamen valovit kot pesek pod plitvim potočkom. Star breg.