Oseka pozabi čolniček Tuck na skalah. Tuck s plašno Clem, rakom samotarjem, sledi vrsti ogromnih vdolbin s tremi prsti in pod pristaniškim svetilnikom najde nekaj zelo starega.
Start this story for free.
Read and listen to the opening of the story. Continue with the Family plan to finish the book. Reading uses no story credits.
Ko se je morje ob oseki umaknilo, je pozabilo eno stvar. Tuck, majhen lesen čolniček z rdečim jadrom, je obsedel v luži na skalni polici pod pristaniškim svetilnikom. Alge so polegle po skali. Privezne vrvi so bile zvite kot ogromni cimetovi polžki. In čez vso mokro skalo se je vlekla vrsta vdolbin, vsaka velika kot krožnik, vsaka s tremi dolgimi prsti.
Ko se je morje ob oseki umaknilo, je pozabilo eno stvar. Tuck, majhen lesen čolniček z rdečim jadrom, je obsedel v luži na skalni polici pod pristaniškim svetilnikom. Alge so polegle po skali. Privezne vrvi so bile zvite kot ogromni cimetovi polžki. In čez vso mokro skalo se je vlekla vrsta vdolbin, vsaka velika kot krožnik, vsaka s tremi dolgimi prsti.
Page 202
V najbližjem zvitku vrvi je nekaj zaškrtalo. Ven sta pokukali dve očesi na pecljih in se takoj skrili nazaj.
»Živijo?« je rekel Tuck.
»Ne hodi blizu vdolbin,« je zašepetal droben glasek. Iz vrvi je previdno prilezel rak samotar v hišici, progasti kot mentolov bonbon. »Jaz sem Clem. Tukaj hodi nekaj ogromnega. Trije prsti! Ob vsaki oseki so vdolbine spet tu.«
Clem je pogledala Tuckovo rdeče jadro in se mu primaknila še malo bližje.
V najbližjem zvitku vrvi je nekaj zaškrtalo. Ven sta pokukali dve očesi na pecljih in se takoj skrili nazaj.
»Živijo?« je rekel Tuck.
»Ne hodi blizu vdolbin,« je zašepetal droben glasek. Iz vrvi je previdno prilezel rak samotar v hišici, progasti kot mentolov bonbon. »Jaz sem Clem. Tukaj hodi nekaj ogromnega. Trije prsti! Ob vsaki oseki so vdolbine spet tu.«
Clem je pogledala Tuckovo rdeče jadro in se mu primaknila še malo bližje.
Page 303
Tuckov jambor se je zamajal od navdušenja. »Potem je šlo tod mimo danes zjutraj! Morda velikanska ptica, na poti proti svetilniku. Sledíva njenim stopinjam in jo pozdraviva.«
Clem je potegnila eno nogo v hišico. »Jo pozdraviva?«
»Če jo najdeva, se ti ne bo treba več spraševati.«
Ampak tu je bila težava. Tuck je lahko plul samo po vodi, vetra pa ni bilo niti za en dih.
Tuckov jambor se je zamajal od navdušenja. »Potem je šlo tod mimo danes zjutraj! Morda velikanska ptica, na poti proti svetilniku. Sledíva njenim stopinjam in jo pozdraviva.«
Clem je potegnila eno nogo v hišico. »Jo pozdraviva?«
»Če jo najdeva, se ti ne bo treba več spraševati.«
Ampak tu je bila težava. Tuck je lahko plul samo po vodi, vetra pa ni bilo niti za en dih.
Page 404
Clem se je priplazila do roba luže. Zajela je sapo in v rdeče jadro pihnila en sam drobcen piš.
Vuš! Jadro se je napelo, okroglo kot napihnjeno lice. Še tako majhen prijateljev piš je napolnil Tuckovo jadro kot morski veter. Tuck je zdrsel čez lužo in v prvo stopinjo, v kateri je bila tudi morska voda.
»Pih in greva,« je zašepetala Clem in se skoraj nasmehnila.
Clem se je priplazila do roba luže. Zajela je sapo in v rdeče jadro pihnila en sam drobcen piš.
Vuš! Jadro se je napelo, okroglo kot napihnjeno lice. Še tako majhen prijateljev piš je napolnil Tuckovo jadro kot morski veter. Tuck je zdrsel čez lužo in v prvo stopinjo, v kateri je bila tudi morska voda.
»Pih in greva,« je zašepetala Clem in se skoraj nasmehnila.