Na noč cvetenja Gideonova Lunica noče dvigniti glave. S hroščico Tilly in enim mehkim svilenim trakom Gideon najde način, kako pomagati svojemu cvetu in še majavemu gnezdu stržka.
Start this story for free.
Read and listen to the opening of the story. Continue with the Family plan to finish the book. Reading uses no story credits.
Na koncu kamnite stezice, kjer je bila zemlja mehka in temna, je rasla Lunica, ki jo je Gideon posadil čisto sam. Okrog njenega stebla je ležal krog kamenčkov, po eden za vsak teden, ki ga je čakal. Vsak večer je zašepetal: »Gor do zvezd, stebelce.« Gideon je bil vijolični veverček, ki je zbiral trakove, in nocoj je nosil najljubšega: svilenega, mehkega kot krila vešče, s srebrnim robom.
Zadnji kamen na stezici
Na koncu kamnite stezice, kjer je bila zemlja mehka in temna, je rasla Lunica, ki jo je Gideon posadil čisto sam. Okrog njenega stebla je ležal krog kamenčkov, po eden za vsak teden, ki ga je čakal. Vsak večer je zašepetal: »Gor do zvezd, stebelce.« Gideon je bil vijolični veverček, ki je zbiral trakove, in nocoj je nosil najljubšega: svilenega, mehkega kot krila vešče, s srebrnim robom.
Page 202
Po vsem vrtu so visoke Lunice čakale na prvo zvezdo. Ko bo zasijala, bo vsak popek naenkrat zacvetel, okrogel in bel kot majhna luna. Gideon je pohitel po stezici, da bi videl svojo. Toda njegova Lunica ni čakala kot druge. Glavo je imela povešeno, njen zaprti popek pa je ležal na zemlji.
Noč cvetenja
Po vsem vrtu so visoke Lunice čakale na prvo zvezdo. Ko bo zasijala, bo vsak popek naenkrat zacvetel, okrogel in bel kot majhna luna. Gideon je pohitel po stezici, da bi videl svojo. Toda njegova Lunica ni čakala kot druge. Glavo je imela povešeno, njen zaprti popek pa je ležal na zemlji.
Page 303
Gideon je sklenil, da je gotovo žejna. Pri sodu za deževnico je napolnil zalivalko in zalil. Zalil je še enkrat in še tretjič, dokler se na zemljeni stezici niso zalesketale lužice. Hroščica Tilly, ki je poznala vsako steblo na vrtu, je obšla lužo. »Njene korenine so že mokre kot ribnik,« je rekla. Lunica ni dvignila glave.
Preveč vode
Gideon je sklenil, da je gotovo žejna. Pri sodu za deževnico je napolnil zalivalko in zalil. Zalil je še enkrat in še tretjič, dokler se na zemljeni stezici niso zalesketale lužice. Hroščica Tilly, ki je poznala vsako steblo na vrtu, je obšla lužo. »Njene korenine so že mokre kot ribnik,« je rekla. Lunica ni dvignila glave.
Page 404
Morda je žalostna. Gideon je odvezal svileni trak in ga ovil okrog stebla v veliko, mehko pentljo. Pentlja je bila prelepa. Bila pa je tudi težka in popek se je povesil še niže. Tilly je z eno nožico potrkala po pentlji. »Lunica se odpre šele, ko njen obraz vidi zvezde,« je rekla. »Ta pa gleda svoje prstke.«
Pentlja za dobro voljo
Morda je žalostna. Gideon je odvezal svileni trak in ga ovil okrog stebla v veliko, mehko pentljo. Pentlja je bila prelepa. Bila pa je tudi težka in popek se je povesil še niže. Tilly je z eno nožico potrkala po pentlji. »Lunica se odpre šele, ko njen obraz vidi zvezde,« je rekla. »Ta pa gleda svoje prstke.«