Ko ob mraku veter poneha, se Walter, vetrna vreča, povesi in se boji, da nima ničesar več povedati. Potem mu Pocket, netopir, ki visi z glavo navzdol, reče, da je videti kot nočna kapa.
Start this story for free.
Read and listen to the opening of the story. Continue with the Family plan to finish the book. Reading uses no story credits.
Visoko na stolpu nad grajskimi vrati, nad zaspanim dvižnim mostom, je živel Walter, vetrna vreča. Bil je dolga platnena cev z rdečimi in belimi progami in ves dan se je v vetrcu raztegoval kakor prst, ki nekam kaže. »Tja,« je rekel vetru. »Tja pihaš.«
Visoko na stolpu nad grajskimi vrati, nad zaspanim dvižnim mostom, je živel Walter, vetrna vreča. Bil je dolga platnena cev z rdečimi in belimi progami in ves dan se je v vetrcu raztegoval kakor prst, ki nekam kaže. »Tja,« je rekel vetru. »Tja pihaš.«
Page 202
Najraje je imel Walter trenutek ob mraku. Takrat je vratarka s svetilko počasi stopala čez dvižni most in svetilka se je zibala. Na sredi mosta se je vedno ustavila in pogledala navzgor k njemu. Če je bil Walter dolg in napet, je polkna trdno zapahnila pred nočnim vetrom. Walter je imel ta njen pogled zelo rad. In vedno je iz žepa njenega predpasnika gledalo nekaj pletenega in progastega. Walter ni nikoli izvedel, kaj je to.
Najraje je imel Walter trenutek ob mraku. Takrat je vratarka s svetilko počasi stopala čez dvižni most in svetilka se je zibala. Na sredi mosta se je vedno ustavila in pogledala navzgor k njemu. Če je bil Walter dolg in napet, je polkna trdno zapahnila pred nočnim vetrom. Walter je imel ta njen pogled zelo rad. In vedno je iz žepa njenega predpasnika gledalo nekaj pletenega in progastega. Walter ni nikoli izvedel, kaj je to.
Page 303
Toda nocoj je vetrc slabel. Rahlo ga je nagubal. Malo ga je zamajal. Žgečkal ga je po progah, vse tišje in tišje, dokler ni bil le še šepet. Potem je čisto utihnil. Walter se je začel povešati. Najprej se mu je povesila konica. Potem sredina. Kmalu je visel naravnost ob drogu kakor nogavica na vrvi za perilo, svetilka pa še niti prižgana ni bila.
Toda nocoj je vetrc slabel. Rahlo ga je nagubal. Malo ga je zamajal. Žgečkal ga je po progah, vse tišje in tišje, dokler ni bil le še šepet. Potem je čisto utihnil. Walter se je začel povešati. Najprej se mu je povesila konica. Potem sredina. Kmalu je visel naravnost ob drogu kakor nogavica na vrvi za perilo, svetilka pa še niti prižgana ni bila.
Page 404
Walter se je zvijal. Napihoval se je. Skušal je ujeti zrak, ki so ga za seboj pustile lastovke, ko so švignile domov v gnezda. Migal je tako močno, da je njegov železni obroč zacvilil. Nič. Niti ena proga se ni dvignila. »Pogledala bo navzgor,« je zastokal Walter, »in videla staro, mlahavo nogavico. Ničesar ne bo vedela.«
Walter se je zvijal. Napihoval se je. Skušal je ujeti zrak, ki so ga za seboj pustile lastovke, ko so švignile domov v gnezda. Migal je tako močno, da je njegov železni obroč zacvilil. Nič. Niti ena proga se ni dvignila. »Pogledala bo navzgor,« je zastokal Walter, »in videla staro, mlahavo nogavico. Ničesar ne bo vedela.«