Princ Everett iz drobcenega Kraterskega Zaliva se s svetilko odpravi na sprehod, da bi videl, kako se Zemlja premika. Ko se izgubi v globokem kraterju, mu pogumna zamisel in prijateljica vešča Juno pomagata najti pot domov.
Start this story for free.
Read and listen to the opening of the story. Continue with the Family plan to finish the book. Reading uses no story credits.
Kraterski Zaliv je bil drobceno mestece pod stekleno kupolo, čisto na robu zelo velikega kraterja. Imel je majhne mostičke čez prašne razpoke, trgovinice z napisi iz gumbov in eno samo mestno uro s srebrno konico. Vsak večer se je princ Everett naslonil na ograjo balkona in pogledal navzgor. Tam, nad uro, je visela Zemlja, modra, bela in okrogla. Zemlja je ostala točno tam, kjer je bila.
Kraterski Zaliv je bil drobceno mestece pod stekleno kupolo, čisto na robu zelo velikega kraterja. Imel je majhne mostičke čez prašne razpoke, trgovinice z napisi iz gumbov in eno samo mestno uro s srebrno konico. Vsak večer se je princ Everett naslonil na ograjo balkona in pogledal navzgor. Tam, nad uro, je visela Zemlja, modra, bela in okrogla. Zemlja je ostala točno tam, kjer je bila.
Page 202
Zvezde so počasi drsele po nebu. Sonce se je plazilo naprej. Zemlja pa se ni nikoli premaknila. »Zakaj se Zemlja nikoli ne premakne?« je vprašal Everett. Juno, njegova srebrna lunina vešča, mu je priletela na ramo. »Kamor koli poletim, visi nad uro. Mislim, da …« A Everett je imel polno dela. »Gotovo se je zataknila za konico! Če grem dovolj daleč, bom videl, kako se premakne.« In začel je zlagati stvari v voziček iz vžigalične škatlice.
Zvezde so počasi drsele po nebu. Sonce se je plazilo naprej. Zemlja pa se ni nikoli premaknila. »Zakaj se Zemlja nikoli ne premakne?« je vprašal Everett. Juno, njegova srebrna lunina vešča, mu je priletela na ramo. »Kamor koli poletim, visi nad uro. Mislim, da …« A Everett je imel polno dela. »Gotovo se je zataknila za konico! Če grem dovolj daleč, bom videl, kako se premakne.« In začel je zlagati stvari v voziček iz vžigalične škatlice.
Page 303
Everett je prižgal svetilko in jo postavil v voziček iz vžigalične škatlice. Cink, cink so zvenela kolesca skozi vrata kupole, čez en majhen mostiček in potem še čez drugega. Juno je letela naprej. V modri Zemljini svetlobi so se ji krila svetila kot notranjost školjke. »Lunine vešče svetijo samo v Zemljini svetlobi,« je rekla. Everett je prikimal, a oči je imel uprte v nebo.
Everett je prižgal svetilko in jo postavil v voziček iz vžigalične škatlice. Cink, cink so zvenela kolesca skozi vrata kupole, čez en majhen mostiček in potem še čez drugega. Juno je letela naprej. V modri Zemljini svetlobi so se ji krila svetila kot notranjost školjke. »Lunine vešče svetijo samo v Zemljini svetlobi,« je rekla. Everett je prikimal, a oči je imel uprte v nebo.
Page 404
Pri prvem kraterju se je Everett obrnil. Zemlja je visela nad uro, točno tako kot prej. »Še dlje,« je rekel. Pred njim je siva tla presekala razpoka. Na Luni je velikanski korak lahek, kot bi malo lebdel. Everett je zgrabil ročaj vozička, pokrčil kolena in naredil en previden velikanski korak. Navzgor, navzgor in mehko navzdol. Za njim je Zemlja ostala točno tam, kjer je bila.
Pri prvem kraterju se je Everett obrnil. Zemlja je visela nad uro, točno tako kot prej. »Še dlje,« je rekel. Pred njim je siva tla presekala razpoka. Na Luni je velikanski korak lahek, kot bi malo lebdel. Everett je zgrabil ročaj vozička, pokrčil kolena in naredil en previden velikanski korak. Navzgor, navzgor in mehko navzdol. Za njim je Zemlja ostala točno tam, kjer je bila.