Huxley, mala kosmata pošast, se boji temnega vrta pod Velikim hrastom, a njegovi bledi fižolovi kalčki se vsi nagibajo na isto stran. Skupaj z Dinah, ki je deževnik, gre tja, kamor se nagibajo, do zamašene luknje v hrastu in do zelo koristnega kihanja.
Start this story for free.
Read and listen to the opening of the story. Continue with the Family plan to finish the book. Reading uses no story credits.
Pod spodnjo stopnico Velikega hrasta, devet krivih stopnic globoko, je bil vrt v kleti. In na tem vrtu je Huxley, mala pošast, posadil fižol.
Huxley je bil puhast kot regratova lučka in neroden kot kužek. Želel si je, da bi njegov fižol zrasel tako visok, da bi lahko splezal po njem.
Pod spodnjo stopnico Velikega hrasta, devet krivih stopnic globoko, je bil vrt v kleti. In na tem vrtu je Huxley, mala pošast, posadil fižol.
Huxley je bil puhast kot regratova lučka in neroden kot kužek. Želel si je, da bi njegov fižol zrasel tako visok, da bi lahko splezal po njem.
Page 202
Toda na vrtu je bilo temno. Čez strop so se vile stare korenine, v kotih pa je bilo črno kot v rogu.
Zato je Huxley vsako jutro prižgal svojo majhno svetilko, na hitro zalil fižol in odhitel nazaj po stopnicah, dlaka pa mu je stala pokonci.
Toda na vrtu je bilo temno. Čez strop so se vile stare korenine, v kotih pa je bilo črno kot v rogu.
Zato je Huxley vsako jutro prižgal svojo majhno svetilko, na hitro zalil fižol in odhitel nazaj po stopnicah, dlaka pa mu je stala pokonci.
Page 303
Če si neroden, ni lahko hiteti. Huxley se je zaletel v polico. Prah se je usul s police. Huxleyju je zamigal nos.
»A … APČI!«
Kihnil je tako močno, da je zalivalko odpihnilo kar s kavlja. Huxleyjevo kihanje je slovelo daleč naokrog. Nekoč mu je kihanje odpihnilo progasto kapo daleč stran in nikoli je niso našli.
Če si neroden, ni lahko hiteti. Huxley se je zaletel v polico. Prah se je usul s police. Huxleyju je zamigal nos.
»A … APČI!«
Kihnil je tako močno, da je zalivalko odpihnilo kar s kavlja. Huxleyjevo kihanje je slovelo daleč naokrog. Nekoč mu je kihanje odpihnilo progasto kapo daleč stran in nikoli je niso našli.
Page 404
Ko se je Huxley sklonil po zalivalko, je zagledal svoje kalčke. Bili so tanki kot rezanci in bledi kot mleko.
»Oj, fižolčki,« je zašepetal. »Kaj je narobe z vami?«
Zemlja se je zazibala. Iz nje je pokukala Dinah, deževnik. Bila je stara in modra in je poznala vsak rov pod Velikim hrastom.
Ko se je Huxley sklonil po zalivalko, je zagledal svoje kalčke. Bili so tanki kot rezanci in bledi kot mleko.
»Oj, fižolčki,« je zašepetal. »Kaj je narobe z vami?«
Zemlja se je zazibala. Iz nje je pokukala Dinah, deževnik. Bila je stara in modra in je poznala vsak rov pod Velikim hrastom.
Page 505
Huxley je spustil svetilko čisto nizko. Takrat je opazil nekaj čudnega. Prav vsi kalčki so se nagibali na isto stran, kot vrsta drobnih vratov, ki se stegujejo, da bi videli čez ograjo.
»Vsi gledajo v temni kot,« je rekel Huxley.
»Kalčki se nagibajo proti svetlobi,« je rekla Dinah. »Vedno.«
Huxley je spustil svetilko čisto nizko. Takrat je opazil nekaj čudnega. Prav vsi kalčki so se nagibali na isto stran, kot vrsta drobnih vratov, ki se stegujejo, da bi videli čez ograjo.
»Vsi gledajo v temni kot,« je rekel Huxley.
»Kalčki se nagibajo proti svetlobi,« je rekla Dinah. »Vedno.«
Page 606
Huxley je pogledal v kot. Bil je najtemnejši in najbolj črn kraj na vsem vrtu, še bolj črn kot v rogu. Tam ni bilo prav nobene svetlobe.
Ali pač?
Kolena so se mu zašibila. Dlaka se mu je naježila. Ampak njegovi fižolčki so bili bledi.
»Potem pa pojdiva tja, kamor se nagibajo,« je rekel Huxley.
Huxley je pogledal v kot. Bil je najtemnejši in najbolj črn kraj na vsem vrtu, še bolj črn kot v rogu. Tam ni bilo prav nobene svetlobe.
Ali pač?
Kolena so se mu zašibila. Dlaka se mu je naježila. Ampak njegovi fižolčki so bili bledi.
»Potem pa pojdiva tja, kamor se nagibajo,« je rekel Huxley.