Ko se kabina mehurček vaške žičnice spusti na dno Zvončkovega jezera, plašni Wesley opazi izgubljenega rakca, ki ne sliši nikogar, ki ga kliče. Ga lahko Wesleyjevo globoko, bobneče brundanje in Glimova drobna lučka pripeljeta domov do Koralnega mostu?
Vsako soboto se je vaška žičnica zazibala nad Zvončkovo jezero. Na polovici poti je kabina mehurček naredila nekaj, česar ni zmogla nobena druga žičnica. Potopila se je. Spuščala se je vse globlje, mimo blede črte vode na visokem stebru, skozi zelenozlato vodo, dokler se ni z dolgim, nežnim vzdihom ustavila na mehkem dnu jezera.
Wesley je pritisnil nos na okroglo steklo. V žepu plašča mu je nekaj drobcenega začelo svetiti.
Vsako soboto se je vaška žičnica zazibala nad Zvončkovo jezero. Na polovici poti je kabina mehurček naredila nekaj, česar ni zmogla nobena druga žičnica. Potopila se je. Spuščala se je vse globlje, mimo blede črte vode na visokem stebru, skozi zelenozlato vodo, dokler se ni z dolgim, nežnim vzdihom ustavila na mehkem dnu jezera.
Wesley je pritisnil nos na okroglo steklo. V žepu plašča mu je nekaj drobcenega začelo svetiti.
Page 202
Tisto, kar je svetilo, je bil Glim, jezerski polž, ne večji od gumba. Živel je v Wesleyjevem žepu in zasvetil vsakič, ko je bilo jezero blizu.
Wesley na žičnici ni veliko govoril. Imel je globok, bobneč glas, kot žaba pod listom lokvanja, in kadar je spregovoril, so se drugi otroci obrnili in ga pogledali. Zato je besede raje obdržal zase.
Rad pa je imel konec proge, kjer se je stari Koralni most, rožnat kot morska školjka, bočil nad kamnom z venčkom belih školjk.
Tisto, kar je svetilo, je bil Glim, jezerski polž, ne večji od gumba. Živel je v Wesleyjevem žepu in zasvetil vsakič, ko je bilo jezero blizu.
Wesley na žičnici ni veliko govoril. Imel je globok, bobneč glas, kot žaba pod listom lokvanja, in kadar je spregovoril, so se drugi otroci obrnili in ga pogledali. Zato je besede raje obdržal zase.
Rad pa je imel konec proge, kjer se je stari Koralni most, rožnat kot morska školjka, bočil nad kamnom z venčkom belih školjk.
Page 303
Danes se je tik za steklom nekaj majhnega vrtelo v krogu. Rakec, ne daljši od Wesleyjevega palca, je dvignil obe škarji in mahal z njima.
Drugi otroci so se zgnetli okoli medeninaste trobe, ki je štrlela skozi steno kabine. »Živijo, rakec! Tukaj smo!«
Toda pod Zvončkovim jezerom visoki glasovi ne pridejo daleč. Njihove besede so iz trobe prišle kot mehurčki, se zibaje dvignile in počile na gladini visoko zgoraj.
Danes se je tik za steklom nekaj majhnega vrtelo v krogu. Rakec, ne daljši od Wesleyjevega palca, je dvignil obe škarji in mahal z njima.
Drugi otroci so se zgnetli okoli medeninaste trobe, ki je štrlela skozi steno kabine. »Živijo, rakec! Tukaj smo!«
Toda pod Zvončkovim jezerom visoki glasovi ne pridejo daleč. Njihove besede so iz trobe prišle kot mehurčki, se zibaje dvignile in počile na gladini visoko zgoraj.
Page 404
Rakec je odpiral in zapiral škarje.
»Jezen je,« je zašepetal Wesley. »Hoče, da gremo stran.«
Glim se je stegnil iz žepa in pokukal ven. »Ne grozi. Škarje si nastavlja kot ušesa, da bi kaj slišal. In ves čas se obrača v napačno smer.«
Rakec se je obrnil levo, potem desno, potem spet levo. Daleč naprej ob vrvi je Wesley videl rožnati lok Koralnega mostu.
»Izgubil se je,« je rekel.
Rakec je odpiral in zapiral škarje.
»Jezen je,« je zašepetal Wesley. »Hoče, da gremo stran.«
Glim se je stegnil iz žepa in pokukal ven. »Ne grozi. Škarje si nastavlja kot ušesa, da bi kaj slišal. In ves čas se obrača v napačno smer.«
Rakec se je obrnil levo, potem desno, potem spet levo. Daleč naprej ob vrvi je Wesley videl rožnati lok Koralnega mostu.
»Izgubil se je,« je rekel.
Page 505
Klonk! Kabina mehurček je začela počasi drseti po dnu jezera proti mostu. Rakec je ostal zadaj, z dvignjenimi škarjami, in poslušal, a ni slišal ničesar.
Otroci so kričali še glasneje in oblak mehurčkov se je dvignil in popokal.
Glimova lučka je zatrepetala. »Visoko in hitro splava navzgor,« je rekel. »Nizko in počasi, spodaj po dnu.«
Wesley je pogoltnil slino. Natanko je vedel, kakšen glas ima on.
Klonk! Kabina mehurček je začela počasi drseti po dnu jezera proti mostu. Rakec je ostal zadaj, z dvignjenimi škarjami, in poslušal, a ni slišal ničesar.
Otroci so kričali še glasneje in oblak mehurčkov se je dvignil in popokal.
Glimova lučka je zatrepetala. »Visoko in hitro splava navzgor,« je rekel. »Nizko in počasi, spodaj po dnu.«
Wesley je pogoltnil slino. Natanko je vedel, kakšen glas ima on.
Page 606
Wesley je počepnil k trobi, kjer ga ni nihče gledal, in čisto tiho zabrundal. Mmmmm.
Brundanje je zdrsnilo iz trobe in se valilo naprej, nizko in počasi, spodaj po dnu. V pesku je zarisalo tanko, mehko črto, kot bi jo kdo narisal s prstom.
Rakec je spustil škarje. Naredil je en korak po črti. Potem še enega.
Glim je zasvetil močneje in njegova luč je padla na črto kot svetilka na stezo.
Wesley je počepnil k trobi, kjer ga ni nihče gledal, in čisto tiho zabrundal. Mmmmm.
Brundanje je zdrsnilo iz trobe in se valilo naprej, nizko in počasi, spodaj po dnu. V pesku je zarisalo tanko, mehko črto, kot bi jo kdo narisal s prstom.
Rakec je spustil škarje. Naredil je en korak po črti. Potem še enega.
Glim je zasvetil močneje in njegova luč je padla na črto kot svetilka na stezo.
Page 707
Kabina je drsela, Wesley je tiho brundal naprej, rakec pa jim je še kar sledil. Wesley je nosil Glima od okna do okna, da je njegova luč vedno svetila malo pred rakcem.
Peljali so se mimo potopljenega škornja, polnega ribic, in mimo gozda valovečih vodnih rastlin. Potem je Glim pokazal z eno tipalko. »Tam. Pod mostom.«
Pod rožnatim lokom je ležal ploščati kamen z venčkom belih školjk. Izpod njega so kukale drobne škarje.
Kabina je drsela, Wesley je tiho brundal naprej, rakec pa jim je še kar sledil. Wesley je nosil Glima od okna do okna, da je njegova luč vedno svetila malo pred rakcem.
Peljali so se mimo potopljenega škornja, polnega ribic, in mimo gozda valovečih vodnih rastlin. Potem je Glim pokazal z eno tipalko. »Tam. Pod mostom.«
Pod rožnatim lokom je ležal ploščati kamen z venčkom belih školjk. Izpod njega so kukale drobne škarje.
Page 808
»Sledi nam!« je nekdo zacvilil.
Vsi otroci so planili k steklu in vzklikali. Iz trobe je vrelo toliko mehurčkov, da je voda zašumela in pobelela.
Wesleyjevo brundanje je utihnilo. Zdaj so vsi stali tik ob njem.
Zunaj je črta v pesku zbledela. Rakec je obstal na robu sence pod mostom, spet z dvignjenimi škarjami, in se obračal in obračal.
»Sledi nam!« je nekdo zacvilil.
Vsi otroci so planili k steklu in vzklikali. Iz trobe je vrelo toliko mehurčkov, da je voda zašumela in pobelela.
Wesleyjevo brundanje je utihnilo. Zdaj so vsi stali tik ob njem.
Zunaj je črta v pesku zbledela. Rakec je obstal na robu sence pod mostom, spet z dvignjenimi škarjami, in se obračal in obračal.
Page 909
Wesleyju so zagorela lica. Lahko bi ostal tiho, kot vedno.
Namesto tega je vstal. »Prosim,« je rekel in glas mu je zazvenel globoko in bobneče kot žaba v bobnu. »Bi lahko bili vsi tiho? Samo za kratek čas?«
Otroci so se obrnili. Nihče se ni smejal. Pogledali so rakca, potem Wesleyja, in drug za drugim so zaprli usta.
»Kar daj,« je zašepetal Glim.
Wesleyju so zagorela lica. Lahko bi ostal tiho, kot vedno.
Namesto tega je vstal. »Prosim,« je rekel in glas mu je zazvenel globoko in bobneče kot žaba v bobnu. »Bi lahko bili vsi tiho? Samo za kratek čas?«
Otroci so se obrnili. Nihče se ni smejal. Pogledali so rakca, potem Wesleyja, in drug za drugim so zaprli usta.
»Kar daj,« je zašepetal Glim.
Page 1010
Wesley je pristavil usta k trobi in zabrundal najgloblje, kar je le zmogel. Ne cviljenje. Ne mehurček. Globoko bobnenje, nizko in počasi, vse do jezerskega dna.
Pesek na jezerskem dnu se je stresel. Nova črta se je zavalila pod Koralni most, naravnost do ploščatega kamna.
Svetlikajoči se Glim je splezal čisto na vrh stekla, čim bliže loku mostu, in zasvetil tako močno, da se je senca pod mostom obarvala zlato.
Wesley je pristavil usta k trobi in zabrundal najgloblje, kar je le zmogel. Ne cviljenje. Ne mehurček. Globoko bobnenje, nizko in počasi, vse do jezerskega dna.
Pesek na jezerskem dnu se je stresel. Nova črta se je zavalila pod Koralni most, naravnost do ploščatega kamna.
Svetlikajoči se Glim je splezal čisto na vrh stekla, čim bliže loku mostu, in zasvetil tako močno, da se je senca pod mostom obarvala zlato.
Page 1111
Rakec je spustil škarje in previdno, korak za korakom, odšel po svetleči črti. Pod lokom je prišel do ploščatega kamna z venčkom belih školjk.
Izpod kamna so prilezli trije večji raki in se s škarjami dotaknili njegovih. Tik, tik, tik. Potem so vsi štirje skupaj smuknili pod kamen.
V kabini ni nihče vzklikal. Namesto tega je deklica ob oknu sama poskusila nizko zabrundati. Zvenelo je tresoče. Wesley se je široko nasmehnil.
Rakec je spustil škarje in previdno, korak za korakom, odšel po svetleči črti. Pod lokom je prišel do ploščatega kamna z venčkom belih školjk.
Izpod kamna so prilezli trije večji raki in se s škarjami dotaknili njegovih. Tik, tik, tik. Potem so vsi štirje skupaj smuknili pod kamen.
V kabini ni nihče vzklikal. Namesto tega je deklica ob oknu sama poskusila nizko zabrundati. Zvenelo je tresoče. Wesley se je široko nasmehnil.
Page 1212
Z nežnim sunkom se je kabina mehurček dvignila z dna jezera. Dvigala se je skozi zelenozlato vodo, mimo blede črte vode na visokem stebru, v svetel sobotni zrak.
Vso pot do obale so otroci brundali nizko in počasi, Wesleyjevo bobnenje pa je teklo pod njimi kot najgloblji glas v pesmi.
V žepu se je Glim skril v svojo hišico. Njegova lučka je zbledela v eno samo majhno, toplo piko ob Wesleyjevem plašču.
Z nežnim sunkom se je kabina mehurček dvignila z dna jezera. Dvigala se je skozi zelenozlato vodo, mimo blede črte vode na visokem stebru, v svetel sobotni zrak.
Vso pot do obale so otroci brundali nizko in počasi, Wesleyjevo bobnenje pa je teklo pod njimi kot najgloblji glas v pesmi.
V žepu se je Glim skril v svojo hišico. Njegova lučka je zbledela v eno samo majhno, toplo piko ob Wesleyjevem plašču.